Prelat g. Vinko Šega je umrl v zgodnjih jutranjih urah, 15. junija 2013. V župnijsko cerkev v Robu je bil prepeljan v nedeljo, kjer je ležal od 16. ure dalje. Zvečer ob 20. uri je bila zanj darovana sv. maša, ki jo je vodil arhidiakon g. Franci Petrič, somaševali pa so dekanijski duhovniki. Po maši so še skupaj molili večernice za pokojne.
V ponedeljek so od 8. ure prihajali kropit pokojnega ljudje iz raznih krajev, predvsem pa iz župnij, kjer je g. deloval kot župnik. Popoldan ob 16. uri je bila sv. maša, ki jo je vodil pomožni škof dr. Anton Jamnik. Z njim je somaševalo okoli 50 duhovnikov. Po maši je bilo nekaj govorov v slovo: g. dekan iz Ribnice, Anton Berčan, župan iz Velikih Lašč, g. Anton Zakrajšek, v imenu župnije Rob, g. Milan Tekavec, v imenu robarske mladine gdč. Lavra Jančar, ključar v župnije Šmartno pri Litiji in še eden od sorodnikov.
V imenu župnije Rob je spregovoril g. Milan Tekavec sledeče besede:

Spoštovani g. škof, spoštovani duhovniki in vsi zbrani ob zadnjem slovesu od našega dragega župnika Vinka.

V letu Gospodovem 1990 sta se dva Marijina častilca peljala z Kureščka proti Robu. Na ovinku pod Osredkom, kje je lep pogled na robarsko cerkev je voznik ustavil in dejal svoji sestri: poglej to je farna cerkev župnije Rob. Tukaj nimajo stalnega župnika, kaj misliš, če bi midva prišla za kako leto na ta lepi hribček. Če je taka tvoja volja je tudi moja. In tako je Božja milost obsijala našo župnijo, saj je že avgusta istega leta arhidiakon sedaj že pokojni Franci Vrhunc umestil Vinkota Šega za robarskega župnika.

Dragi nam gospod župnik Vinko.

Kot že upokojeni duhovnik, bi si bil takrat lahko izbral lažjo pot za jesen življenja. Ker pa ste bil prava delavna notranjska grča, ste izbral težjo pot, našo župnijo.

Težko je z besedami opisati lik duhovnika kakršen ste bil vi. Po naravi ste bil preprost, skromen, po duhu pa velik in bogat, bil ste svet mož, obenem pa dober gospodar. Ne morem se izraziti drugače kot, da so se pod vašim vodstvom na gospdarskem področju dogajali čudeži. Vseh dvajset let smo gradili, obnavljali zvonik, fasade župnišča in cerkve, notranjost cerkve, križev pot, oltarji, zadnje veliko veselje in zadovoljstvo pa so vam bile obnovljene orgle. Veliko skrbi ste posvečali tudi trem podružničnim cerkvam.

Vaša največja skrb pa je bilo duhovno življenje faranov. S svojo svetniško pobožnostjo, z lepim pristopom in zgledom vam je že v prvih letih uspelo pridobiti lepo število katehumenov in jih pripravili na podelitev zakramentov. Bil ste strog veroučitelj in mila duša, obenem ste vse opravljali sam, pripravo na prvo sveto obhajilo, birmo, vodil večere z mladimi, priprave na zakon in krst, obiskovali ste bolne in ostarele, vse ste delali z velikim žarom in potrpljenjem. Kot sem dejal, dragi nam župnik, izbral ste težjo pot, bili pa so tudi lepi trenutki. Slavili smo vaše častite obletnice: zlato mašo, devedeset let življenja, biserno mašo, slovesnost ob povišanju v prelata, železno mašo pa boste praznovali v večnosti.

Dragi naš župnik Vinko, tistih nekaj let se je raztegnilo v dobrih dvajset let. Počasi ste obnemogel in se preselil v duhovniški dom v Ljubljano, kje ste v soboto zjutraj v Bogu mirno zaspal. Večni počitek pa imejte na željo robarskih faranov tukaj pri nas v Robu. Ob koncu Vas v imenu faranov prosim odpuščanja, če smo vas kdaj žalili, obljubljamo vam, da bomo skrbeli za vaše zadnje domovanje. Za vse kar ste naredili za našo faro pa stotisočkrat boglonaj. Vas pa še prosimo, ne pozabite na nas v večnosti.

Zbogom in mirno počivajte.