Listina o pobožnem prehodu Njegove svetosti Benedikta XVI., zaslužnega papeža

Objavljamo listino o pobožnem prehodu Njegove svetosti Benedikta XVI., zaslužnega papeža, ki jo je pred zaprtjem krste vstavil vanjo kardinal Pietro Parolin, državni tajnik Njegove svetosti papeža Frančiška.

LISTINA O POBOŽNEM PREHODU
NJEGOVE SVETOSTI BENEDIKTA XVI., ZASLUŽNEGA PAPEŽA

V luči Kristusa, ki je vstal od mrtvih, je 31. decembra, leta Gospodovega 2022, ob 9.34, ko se je leto končevalo in smo bili pripravljeni zapeti Te Deum za številne Gospodove dobrine, odšel s tega sveta k Očetu ljubljeni zaslužni pastir Cerkve Benedikt XVI. Celotna Cerkev je skupaj s svetim očetom Frančiškom v molitvi spremljala njegov prehod.

Benedikt XVI. je bil 265. papež. Njegov spomin ostaja v srcu Cerkve in vsega človeštva.

Joseph Aloisius Ratzinger, izvoljen za papeža 19. aprila 2005, se je rodil 16. aprila 1927 v Marktlu ob Innu v škofiji Passau (Nemčija). Njegov oče je bil komisar žandarmerije in je izhajal iz kmečke družine na Spodnjem Bavarskem, katere gospodarske razmere so bile precej skromne. Njegova mati je bila hči obrtnikov iz Rimstinga ob Kimskem jezeru in je bila pred poroko kuharica v več hotelih.

Otroštvo in mladost je preživel v Traunsteinu, majhnem kraju blizu avstrijske meje, približno trideset kilometrov od Salzburga, kjer je dobil krščansko, človeško in kulturno vzgojo.

Čas njegove mladosti ni bil lahek. Vera in vzgoja v družini sta ga pripravili na težko izkušnjo stisk, povezanih z nacističnim režimom, saj je poznal ozračje velike sovražnosti do Katoliške cerkve v Nemčiji. V tem zapletenem položaju je odkril lepoto in resnico vere v Kristusa.

Med letoma 1946 in 1951 je študiral na Visoki šoli za filozofijo in teologijo v Freisingu in na Univerzi v Münchnu. 29. junija 1951 je bil posvečen v duhovnika, naslednje leto pa je začel poučevati na isti šoli v Freisingu. Nato je predaval v Bonnu, Münstru, Tübingenu in Regensburgu.

Leta 1962 je postal uradni strokovnjak drugega vatikanskega koncila kot pomočnik kardinala Josepha Fringsa. 25. marca 1977 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa v Münchnu in Freisingu, v škofa pa je bil posvečen 28. maja istega leta. Za škofovsko geslo je izbral »Cooperatores Veritatis«.

Papež Pavel VI. ga je na konzistoriju 27. junija 1977 imenoval za kardinala z naslovno cerkvijo Svete Marije Tolažnice v Tiburtinu v Rimu.

25. novembra 1981 ga je Janez Pavel II. imenoval za prefekta Kongregacije za nauk vere, 15. februarja naslednjega leta pa se je odpovedal pastoralnemu vodenju nadškofije München in Freising.

6. novembra 1998 je bil imenovan za prodekana kardinalskega kolegija, 30. novembra 2002 pa je postal dekan in prevzel naslov suburbikarne cerkve v Ostiji.

V petek, 8. aprila 2005, je vodil pogrebno mašo Janeza Pavla II. na Trgu svetega Petra.

Kardinali, zbrani v konklavu, so ga 19. aprila 2005 izvolili za papeža. Nadel si je ime Benedikt XVI. Iz lože blagoslovov se je predstavil kot »ponižni delavec v Gospodovem vinogradu«. V nedeljo, 24. aprila 2005, je slovesno začel svojo petrinsko službo.

Benedikt XVI. je v središče svojega pontifikata postavil temo Boga in vere, pri čemer je nenehno iskal obličje Gospoda Jezusa Kristusa in vsem pomagal, da bi ga spoznali, zlasti z izdajo knjige v treh zvezkih Jezus iz Nazareta. Obdarjen z obsežnim in globokim svetopisemskim in teološkim znanjem je bil izjemno sposoben pripraviti poučne sinteze o glavnih doktrinarnih in duhovnih temah, pa tudi o ključnih vprašanjih v življenju Cerkve in sodobne kulture.

Uspešno je spodbujal dialog z anglikanci, judi in predstavniki drugih verstev, prav tako pa je obnovil stike z duhovniki skupnosti svetega Pija X.

11. februarja 2013 zjutraj je papež na konzistoriju, sklicanem za redne odločitve o treh kanonizacijah po glasovanju kardinalov, prebral naslednjo izjavo v latinščini: »Bene conscius sum hoc munus secundum suam essentiam spiritualem non solum agendo et loquendo exerceri debere, sed non minus patiendo et orando. Attamen in mundo nostri temporis rapidis mutationibus subiecto et quaestionibus magni ponderis pro vita fidei perturbato ad navem Sancti Petri gubernandam et ad annuntiandum Evangelium etiam vigor quidam corporis et animae necessarius est, qui ultimis mensibus in me modo tali minuitur, ut incapacitatem meam ad ministerium mihi commissum bene administrandum agnoscere debeam. Quapropter bene conscius ponderis huius actus plena libertate declaro me ministerio Episcopi Romae, Successoris Sancti Petri, mihi per manus Cardinalium die 19 aprilis MMV commisso renuntiare ita ut a die 28 februarii MMXIII, hora 20, sedes Romae, sedes Sancti Petri vacet et Conclave ad eligendum novum Summum Pontificem ab his quibus competit convocandum esse.« (»Potem ko sem si pred Bogom večkrat izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da moje moči zaradi visoke starosti za dobro opravljanje petrinske službe niso več primerne. Dobro se zavedam se, da je to službo zaradi njenega duhovnega bistva treba opravljati ne le z besedami in dejanji, ampak tudi s trpljenjem in molitvijo. V današnjem svetu hitrih sprememb, ki ga pretresajo pomembna vprašanja glede življenja po veri, pa je za vodenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija potrebna tako telesna moč kot moč duše. Ta moč pa se je v zadnjih mesecih pri meni tako zmanjšala, da moram priznati svojo nesposobnost dobro opravljati službo, ki mi je bila zaupana. Zavedajoč se resnosti tega dejanja v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, naslednika sv. Petra, ki mi je bila zaupana preko kardinalov 19. aprila 2005, zato bo 28. februarja 2013 ob 20. uri Petrinski sedež v Rimu izpraznjen in bodo tisti, ki so zato poklicani, dolžni sklicati konklave za izvolitev novega papeža.«)

Na zadnji splošni avdienci v pontifikatu, 27. februarja 2013, se je vsem zahvalil za spoštovanje in razumevanje, s katerima so sprejeli njegovo odločitev, in zagotovil: »Še naprej bom spremljal pot Cerkve z molitvijo in premišljevanjem, s predanostjo Gospodu in njegovi nevesti, ki sem jo skušal živeti vsak dan do zdaj in ki bi jo rad živel vedno.«

Po krajšem bivanju v rezidenci Castel Gandolfo je zadnja leta svojega življenja preživel v Vatikanu, v samostanu Mater Ecclesiae, kjer se je posvetil molitvi in meditaciji.

Doktrinarni magisterij Benedikta XVI. je povzet v treh okrožnicah: Deus caritas est (25. december 2005), Spe salvi (30. november 2007) in Caritas in veritate (29. junij 2009). Izdal je štiri apostolske spodbude, številne apostolske konstitucije, apostolska pisma ter kateheze, ki jih je imel na splošnih avdiencah, in nagovore, vključno s tistimi, ki jih je imel na svojih štiriindvajsetih apostolskih potovanjih po svetu.

Spričo vse bolj divjega relativizma in praktičnega ateizma je leta 2010 z motu proprijem Ubicumque et semper ustanovil Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije, na katerega je januarja 2013 prenesel pristojnosti za katehezo.

Odločno se je boril proti zločinom, ki so jih duhovniki zagrešili nad mladoletnimi ali ranljivimi osebami, ter Cerkev nenehno pozival k spreobrnjenju, molitvi, pokori in očiščenju.

Kot teolog s priznano avtoriteto je zapustil bogato dediščino študij in raziskav o temeljnih resnicah vere.