Spet je prišel advent. Prišel. Oprostite sestre, bratje po domovih, v bolnišnicah, ki nikamor ne morete in vaši bližnji ne morejo k vam. Jezus bo prišel tudi k vam in vi boste spet lahko odprli vrata. Jožef in Marija bosta odšla v Betlehem, Božji Sin pa bo prišel iz nebes. Potem se bodo tja odpravili pastirji in ga bodo našli v staji. Po tistem bodo prispeli trije modri z Vzhoda. Vedno več bomo hodili tudi mi in vedno svetleje bo. Ne bomo več samo sedeli in se gledali in poslušali, ampak bomo vstali in šli. Spet bomo odpirali vrata cerkva in spet bomo sedeli na sedežih v drugih sobah. Virus bomo pohodili, kot so včasih pohodili kugo. O, pravljica. Zdaj se vidi, kako težki so ljudem zakoni in zapovedi. Najbrž so jim jih morali oblastniki od zdavnaj vtepati v glavo s silo in kaznimi. Oni pa so se vedno puntali. Ne vsi, nekaj njih pa vedno. Mi bomo pa jutri vstali in šli, svobodni, Luči naproti. Če virusa ne bomo pohodili letos, ga bomo drugo leto.  Ne moremo se ustaviti. Advent je začetek Poti in vseh drugih poti, v hribe, pa na Primorsko bi človek šel. Spomnim  se poti v šolo in cerkev, v Farjovco, na Soro in v Lajnar, pa v trgovino, na pošto in v gostilno. In poti, ki me je odpeljala v svet v Dalmacijo. Ne more biti meja, kjer jih ni. Hodili bomo po mnogih poteh,  Jezus je rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte…« Šli bomo in hodili, da pridemo v Betlehem, v domove za ostarele in bolnišnice, spet bomo hodili do cerkva in sedežev drugje, virus bomo pohodili, tudi če se vrne. Vozili se bomo z vlaki in natrpanimi avtobusi, kot v mladih letih, ne več vsak v svojem avtu, individualisti. Kajti hoditi moramo, od adventa naprej vse do nebes, Bog ne daj do pekla. Ta pot nam je usojena, ta pot nam je izbrana, Bog nas čaka. Čaka nas Otrok, pa ne na spletu, ampak v Marijinem naročju in jaslicah, ko bomo začutili svoje lastno telo. Do tja nas bodo noge nesle, kot pastirje in tri kralje, z maskami in razkužilom, toda peš. Jutri začnemo. Teme, ki se bo še zgostila, bo z božičem začelo zmanjkovati. Rodila se bo Luč.  fk