Splošni: V SLUŽBI MIRU
Da bi govorica srca in dialog vedno prevladala nad govorico orožja.

Tudi Jezus je preživljal nasilne čase. Učil je, da je pravo bojno polje, na katerem se spopadata nasilje in mir, človeško srce: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli« (Mr 7,21). Toda Kristusovo sporočilo je glede tega odločno pozitivno: neutrudno je oznanjal brezpogojno Božjo ljubezen, ki sprejema in odpušča, in je svoje učence učil, naj ljubijo sovražnike (prim. Mt 5, 44), naj nastavijo še drugo lice (prim. Mt 5,39).

Iz poslanice svetega očeta Frančiška za obhajanje svetovnega dneva miru 1. januarja 2017

Razbiti svet

2. Preteklo stoletje sta opustošili dve smrtonosni svetovni vojni. Svet je spoznal nevarnost atomske vojne in veliko drugih spopadov. Danes pa imamo, žal, opraviti s strašno svetovno vojno po koščkih. Ni lahko reči, ali je današnji svet nasilnejši od včerajšnjega ali ne, niti tega, ali smo zaradi sredstev sodobnega komuniciranja in mobilnosti, tako značilnih za našo dobo, občutljivejši na nasilje ali nanj bolj navajeni.

Kakorkoli že, to vsestransko »razdrobljeno« nasilje povzroča velikansko trpljenje, ki se ga dobro zavedamo: vojne po številnih državah in celinah; terorizem, kriminal in nepredvidljivi oboroženi napadi; zlorabe, ki so jim izpostavljeni begunci in žrtve trgovine z ljudmi; uničevanje okolja. Čemu vse to? Mar nasilje omogoča doseganje dolgotrajnih ciljev? Mar ne sproža le besnih povračilnih ukrepov in vedno novih smrtonosnih spopadov, ki prinašajo koristi samo maloštevilnim »gospodarjem vojne«?

Nasilje ni lek za naš razdrobljeni svet. Odgovarjanje nasilju z nasiljem vodi, v najboljšem primeru, k prisilnim migracijam in povzroča neskončno trpljenje, ker so velikanske količine dobrin namenjene za vojaške cilje in odtegnjene vsakdanjim potrebam mladih, družin v stiski; starim, bolnim, veliki večini svetovnega prebivalstva. V najslabšem primeru lahko vodi številne, če že ne kar vseh, v telesno in duhovno smrt.

Veselo sporočilo

3. Tudi Jezus je preživljal nasilne čase. Učil je, da je pravo bojno polje, na katerem se spopadata nasilje in mir, človeško srce: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli« (Mr 7,21). Toda Kristusovo sporočilo je glede tega odločno pozitivno: neutrudno je oznanjal brezpogojno Božjo ljubezen, ki sprejema in odpušča, in je svoje učence učil, naj ljubijo sovražnike (prim. Mt 5,44), naj nastavijo še drugo lice (prim. Mt 5,39). Ko je Jezus grešnico, ki so jo obtoževali prešuštva, branil pred kamenjanjem (prim. Jn 8,1-11) in ko je v noči pred svojo smrtjo ukazal Petru, naj spravi meč v nožnico (prim. Mt 26,52), je začrtal pot nenasilja, ki ji je ostal zvest vse do konca, do križa, s čimer je uresničil mir in uničil sovraštvo (prim. Ef 2,14-16). Zato se vsak, kdor sprejme Jezusovo veselo oznanilo, odpove nasilju, ki ga nosi v sebi, in se prepusti zdravljenju Božjega usmiljenja. Tako postaja v duhu spodbude sv. Frančiška Asiškega še sam orodje sprave: »Mir, ki ga oznanjate z usti, še obilneje krepite v svojih srcih.«

Biti pravi Jezusov učenec danes pomeni, da sprejemamo njegovo priporočilo nenasilja. To »je uresničljivo«, kakor je poudarjal moj predhodnik Benedikt XVI., »ker upošteva, da je v svetu, kjer je preveč nasilja, preveč krivice, le-to mogoče preseči samo z več ljubezni, več dobrote. Ta 'več'  prihaja od Boga.« To je odločno podkrepil z besedami: »Za kristjane nenasilje ni taktična drža, temveč vsebina bivanja, ravnanje človeka, ki je tako zelo prepričan v Božjo ljubezen in moč, da se ne boji napasti zla z orožjem ljubezni in resnice. Ljubezen do sovražnikov je jedro 'krščanske revolucije'.« Resnično, evangelij ljubezni do sovražnikov (prim. Lk 6,27) je postal magna charta krščanskega nenasilja. Ta ni v tem, »da se pred zlom umaknemo...., temveč, da se mu upremo z dobrim (prim. Rim 12,17-21) in tako drobimo krivične verige«.

Močnejše od nasilja

4. Nenasilje včasih razumemo kot predajo, izmikanje in ravnodušnost, v resnici pa ni tako. Ko je mati Terezija leta 1979 prejela Nobelovo nagrado za mir, je jasno izpovedala, kako gleda na nenasilje: »V naši družini ne potrebujemo bomb, orožja, uničevanja, da bi prinašali mir, temveč le to, da smo skupaj, da se imamo radi. [....] In premagali bomo vse zlo na svetu.« Kajti moč orožja je varljiva. »Medtem ko trgovci z orožjem opravljajo svoj posel, revni delavci za mir pomagajo enemu pa drugemu pa spet drugemu človeku in tako darujejo svoje lastno življenje.« Zato je tem mirovnim delavcem mati Terezija »simbol, ikona naših časov«. V preteklemu septembru sem jo z velikim veseljem razglasil za svetnico. Izpostavil sem njeno »sprejemanje človeškega življenja in zaščito še ne rojenega, pa tudi že zapuščenega in zavrženega. [...] Sklanjala se je nad onemogle, prepuščene umiranju ob cestah, in tako priznavala dostojanstvo, ki jim ga je dal Bog. Svoj glas je povzdignila pri svetovnih mogočnikih, da bi prepoznali svojo svojo krivdo za zločine – da, za zločine! – revščine, ki so jo sami ustvarili.« Njen odgovor, njeno poslanstvo – in v tem se prepoznava na tisoče, celo milijone ljudi – je velikodušno, predano posvečanje žrtvam tako, tako, da se dotaknejo vsakega ranjenega telesa, ga obvežejo in zdravijo sleherno zlomljeno življenje.