Splošni: SOCIALNE MREŽE
Da bi bile socialne mreže naklonjene solidarnosti in učenju spoštovanja drugega v njegovi različnosti.

»Ne moremo živeti sami, zaprti vase. Potrebujemo, da ljubimo in smo ljubljeni. Potrebujemo nežnost Komunikacijske  strategije ne zagotavljajo lepote, dobrote in resnice komunikacije. Tudi svetu medijev ne sme biti tuja skrb za človeštvo; poklican je izraziti nežnost. Digitalno omrežje je lahko kraj, bogat s človečnostjo; ne omrežje žic, ampak človeških oseb.«

23. januarja 2014 je izšla poslanica papeža Frančiška za 48. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, ki je potekal 1. junija 2014 na temo Komunikacija v službi pristne kulture srečanja.

Papež začne poslanico z ugotovitvijo, da danes živimo v svetu, ki postaja vedno 'manjši' in zato bi se lahko zdelo, da se je lažje približati drugim. Pa vendar v človeštvu ostajajo delitve. Svet trpi za različnimi oblikami izključevanja, revščine in konfliktov, ki so povezani z ekonomskimi, političnimi, ideološkimi in žal tudi verskimi razlogi. Papež dodaja, da »v takšnem svetu mediji lahko pomagajo, da se bomo čutili bliže drug drugemu, dojeli smisel za edinost človeške družine, ki spodbuja k solidarnosti in resnemu zavzemanju za bolj dostojanstveno življenje«. Zidovi, ki nas ločujejo, so lahko preseženi samo, če smo se pripravljeni poslušati in se drug od drugega učiti. Kultura srečanja zahteva, da smo pripravljeni tudi na prejemanje od drugih, ne samo na dajanje. Pri tem nam lahko pomagajo mediji, dodaja Frančišek, še posebej danes, ko so omrežja človeške komunikacije dosegla neverjeten razvoj. »Predvsem internet lahko nudi večje možnosti srečanja in solidarnosti med vsemi,« kar je po papeževih besedah »Božji dar«.

Sveti oče v nadaljevanju poslanice tudi poudari, da ni dovolj biti zgolj povezan z digitalnim svetom, treba je, da to povezanost spremlja resnično srečanje. »Ne moremo živeti sami, zaprti vase. Potrebujemo, da ljubimo in smo ljubljeni. Potrebujemo nežnost. Komunikacijske strategije ne zagotavljajo lepote, dobrote in resnice komunikacije. Tudi svetu medijev ne sme biti tuja skrb za človeštvo; poklican je izraziti nežnost. Digitalno omrežje je lahko kraj, bogat s človečnostjo; ne omrežje žic, ampak človeških oseb,« izpostavlja papež in dodaja, da je nevtralnost medijev samo navidezna: »Samo tisti, ki komunicira tako, da vključi samega sebe, lahko predstavlja oporno točko. Osebna vključenost je korenina zanesljivosti komunikatorja. In ravno zato lahko krščansko pričevanje, zahvaljujoč spletu, doseže eksistencialne periferije.«

Poti, na katere je Cerkev poklicana stopiti, so tudi digitalne, napolnjene s pogosto ranjenimi ljudmi, ki iščejo rešitev ali upanje. Tudi zahvaljujoč spletu lahko krščansko sporočilo potuje do vseh koncev sveta. Odpreti vrata cerkva po papeževih besedah pomeni odpreti jih tudi za digitalno okolje. Poklicani smo namreč pričevati o Cerkvi, ki je hiša vseh. Družbena omrežja so kraji, kjer se lahko živi misijonarsko poklicanost Cerkve in odkrije lepoto vere in srečanja s Kristusom. Tudi na področju komunikacije je potrebna Cerkev, ki ji uspeva vnašati toplino in ogreti srce.

A krščansko pričevanje ne pomeni »bombardiranje z verskimi sporočili«, opozori papež Frančišek, ampak pomeni, da smo drugim na razpolago in pripravljeni potrpežljivo in spoštljivo odgovoriti na njihova vprašanja in dvome, jih spremljati na njihovi poti iskanja resnice in smisla človeškega bivanja. Treba je znati vstopiti v dialog z moškimi in ženskami današnjega časa, da bi razumeli pričakovanja, dvome, upanja ter jim ponudili evangelij, torej Jezusa Kristusa, Ta izziv zahteva poglobljenost, pozornost do življenja, duhovno rahločutnost. Dialogirati po Frančiškovih besedah pomeni biti prepričani, da nam drugi ima povedati nekaj dobrega, pomeni narediti prostor njegovemu pogledu in predlogom. Dialogirati ne pomeni odreči se lastnim idejam in izročilom, ampak odreči se domišljavosti, da so ta edina in absolutna.

»Ne bojte se postati prebivalci digitalnega okolja,« spodbuja papež ob koncu poslanice. Pozornost in prisotnost Cerkve v svetu komunikacije sta namreč pomembni, da bi lahko vstopila v dialog z današnjim človekom in ga povedla v srečanje s Kristusom. »Cerkev, ki spremlja na poti, zna hoditi z vsakim.«