Splošni namen:

Da bi umetniki našega časa s svojo posebno obdarjenostjo pomagali slehernemu človeku od­kriti lepoto stvarstva.

Papež Janez Pavel II je na umetnike naslovil posebno pismo, v katerem med drugim pravi:«Nihče ne občuti globlje kot vi, umetniki, ustvarjalci lepote, vsaj nekaj tistega zanosa, s katerim je Bog ob zori stvarjenja gledal na delo svojih rok. Iskrica tega občutja se je že kdaj zalesketala tudi v vaših očeh, ko ste - tako kot umetniki vseh časov - očarani od skrite moči zvokov in besed, barv in oblik, občudovati delo, ki vam ga je narekoval navdih in v njem začutili nekakšen odmev skrivnosti ustvarjanja, s katero se je Bog, edini ustvarjalec vsega, hotel povezati z vami.

S tem pismom želim slediti neprekinjeni dvatisočletni zgodovini dialoga med Cerkvijo in umetniki, ki je v preteklosti že obrodil bogate sadove in sedaj, na pragu tretjega tisočletja, odpira nove obete za prihodnost. Sodelovanje med Cerkvijo in umetnostjo namreč ne izhaja zgolj iz zgodovinske situacije in praktičnih potreb, temveč korenini v samem bistvu tako verske izkušnje kot umetniškega ustvarjanja. Uvodne strani Svetega pisma nam predstavijo Boga kot model za vsakogar, ki ustvari nek izdelek: človek rokodelec je odsev podobe Boga Stvarnika.

Bog je človeka poklical v bivanje in mu zaupal nalogo rokodelca. Po svoji umetniški ustvarjalnosti se človek bolj kot kjerkoli drugje pokaže v »Božji podobi«, še posebno takrat, ko oblikuje čudovit »material« lastne človečnosti in potem ustvarjalno preobraža svet, ki ga obdaja. Z ljubeznijo je Božji Umetnik prenesel na človeškega umetnika iskrico svoje nenadkriljive modrosti in z njim deli svojo stvariteljsko moč. Zato umetniki, kolikor bolj se zavedajo svoje obdarjenosti, toliko bolj gledajo nase in na celotno stvarstvo skozi oči kontemplacije, se Bogu zahvaljujejo in ga slavijo.

(Pismo umetnikom, 4. april 1999)