Za evangelizacijo: odpadli kristjani

Da bi naši bratje in sestre, ki so se oddaljili od vere, po naših molitvah in pričevanju za evangelij, spet odkrili usmiljeno Gospodovo bližino in lepoto krščanskega življenja.

»Vrni se, Izrael, h Gospodu, svojemu Bogu, kajti padel si po svoji krivdi,« pravi prerok Ozej (Oz 14,2). To so besede očeta, ki prigovarja sinu, ga čaka in se nikoli ne naveliča odpuščati. Takšno je srce Boga, našega Očeta, ki se skozi stoletja po vsakem odpadu znova in znova obrača k človeku, kajti naš Bog je Bog, ki čaka. Že od tistega dne, ko je Adam odhajal iz raja s kaznijo, pa tudi z obljubo. Bog vedno drži svoje obljube, ker ne more zanikati samega sebe. Bog je zvest. Čaka vse nas, vedno, skozi vso zgodovino. V priliki o izgubljenem sinu beremo, da je oče pritekel sinu naproti, ko je bil ta še daleč, ga objel in poljubil. Tako želi sprejeti vsakega od nas. Vabi nas k sebi, da bi okusih njegovo nežno ljubezen.

Bog čaka in tudi odpušča. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi odpuščanja, on se ne naveliča odpuščati. Sedemdeset krat sedem krat nam pride naproti z odpuščanjem. S poslovnega vidika gledano je vedno na izgubi. Pridobi pa na ljubezni. Bog je torej tisti, ki prvi izpolni zapoved ljubezni. Pripravlja gostijo za vsakogar, ki se hoče vrniti k njemu. Prerok pravi, da bo vrnitev veličastna kot oljka in dišala bo kakor libanonski gozd. Življenje vsakega človeka, ki ima pogum, da stopi v Gospodovo bližino, se napolni z veseljem Božje gostije. Ne pozabimo, da je Bog naš Oče, ki vedno čaka na nas, vedno odpušča in pripravlja gostijo za nas, ko se vrnemo.

Papež Frančišek (jutranja meditacija 28. marca 2014)