Za evangelizacijo:

Da bi kristjani v Afriki po zgledu usmiljenega Jezusa delovali kot preroške priče v službi sprave, pravičnosti in miru.
Na prvo adventno nedeljo leta 2015 je papež Frančišek odprl Sveta vrata katedrale v glavnem mestu Centralnoafriške republike. Zbrane duhovnike, redovnike in vernike je nagovoril z besedami:«Danes je Bangui postal duhovna prestolnica sveta. Sveto leto Božjega usmiljenja se začenja v Afriki, v deželi, ki že dolga leta trpi pod bremenom vojn, sovraštva, nerazumevanja in nemirov. Naj v tej deželi pod težkim križem vojn Bangui postane duhovna prestolnica molitve, ki kliče po Božjem usmiljenju. Vsi skupaj prosimo za mir, za milost, spravo, odpuščanje in ljubezen, tako za Centralnoafriško republiko kot za ves svet.

Apostola Peter in Janez na poti v tempelj nista imela ne zlata in ne srebra, da bi ga dala hromemu človeku; tako jaz prihajam k vam, da vam prinesem Božjo trdnost in moč; kajti ta nas ozdravlja, nas postavlja na noge in nas usposablja, da zastavimo življenje na novo in se podamo »na drugo stran« (Lk 8,22). Jezus nas ne pušča same. Vabi nas, da potujemo na drugo stran z njim, vsak v svojem posebnem poklicu. Zavedati pa se moramo, da bomo potovali z njim, če se bomo osvobodili razdeljenosti v srcu, če ne bomo postavljali med seboj pregraj, temveč gradili Cerkev kot Božja družino, odprto za vse, še zlasti najbolj uboge. Na tiste, ki se krivično poslužujejo orožja, naslavljam prošnjo:«Odložite to orodje smrti! Oborožite se raje s pravičnostjo, ljubeznijo in usmiljenjem, kajti v tem je resnično najbolj zanesljivo jamstvo za mir.« Duhovnikom, redovnikom in laičnim pastoralnim delavcem je papež posebej naročil: »Kot Jezusovi učenci, delujoči v srcu Afrike, ste poklicani, da v Gospodu odkrivate resnično središče vsega dobrega in da s svojim poklicem predstavljate utelešenje Jezusovega srca. Naj Gospod utrdi vaša srca, da bodo neoporečna v svetosti pred Bogom in našim Očetom, ko pride naš Gospod Jezus z vsemi svojimi svetimi.« (1 Tes 3 J3)

Papež Frančišek, 29.novembra 2015

Slovenski namen

Da bi se čim prej zacelile rane, ki so v preteklosti prizadele naše narodno telo.
Omenjeno »preteklost« navadno imenujemo kot »našo polpreteklo zgodovino«. To torej ni zgodovina, pri kateri ostajamo dovolj hladni in sprejemamo podatke zgodovinarjev, kot n.pr. o turških vpadih na naše ozemlje... Mislimo na drugo svetovno vojno in povojno obdobje, ki je povzročilo globoke rane v naših slovenskih družinah in vsak si je o tem ustvaril svoje osebno mnenje in nosi svoje osebne bolečine. Nekatere rane so še nezaceljene. Dogodki so nam tako blizu in posledice so včasih očitne. Pri vsem tem pa vedno zaupamo Bogu, ki spremlja in na svoj skrivnosten način vodi človeško zgodovino ter nam stoji ob strani. On nas, tudi po razumnih narodnih voditeljih, spodbuja k narodni spravi, k razumevanju, priznavanju, odpuščanju, solidarnosti. To so nujni pogoji, da se rane zares zacelijo.