Februar 2017
Splošni namen
Ko je aprila leta 2016 papež Frančišek obiskal begunce v taborišču na otoku Lezbosu, je nanje naslovil tudi tele besede: »Želel sem biti danes z vami. Rad bi vam povedal, da niste sami. V zadnjih tednih in mesecih ste v iskanju boljšega življenja prestali veliko trpljenja. Mnogi med vami ste bili prisiljeni bežati pred spopadi in preganjanjem in zapustiti to, kar vam je najdražje, predvsem zaradi otrok, vaših najmlajših. Prišel sem s svojima bratoma patriarhom Bartolomejem in z nadškofom Hieronimom preprosto zato, da sem z vami in da slišim vaše zgodbe. Prišli pa smo tudi zato, da svet opozorimo na to hudo humanitarno krizo in da prosimo za rešitev. Kot ljudje vere se želimo pridružiti vašim glasovom in spregovoriti v vašem imenu. Upamo, da bo svet postal pozoren na te tragične prizore in resnično obupno stisko in se odzval na način, vreden naše skupne človečnosti.
Bog je ustvaril človeštvo kot eno družino; ko katerikoli od naših bratov ali sester trpi, smo vsi prizadeti. Iz izkušnje vemo, kako je nekaterim lahko ignorirati trpljenje drugih ali celo izkoriščati njihovo ranljivost. Vemo pa tudi, da morejo te krize iz človeka potegniti to, kar je v nas najboljše. Sporočilo, ki vam ga želim danes pustiti, je tole: ne obupajte! Bog nas v našem trpljenju nikoli ne pušča samih. Največji dar, ki ga moremo ponuditi drugemu, je ljubezen: usmiljen pogled, pripravljenost poslušati in razumeti, beseda spodbude, molitev. Delite te darove drug z drugim. Kristjani radi pripovedujemo zgodbo o dobrem Samarijanu, tujcu, ki je videl človeka v stiski in se takoj ustavil, da mu pomaga. Nam ta zgodba govori o Božjem usmiljenju, ki je namenjeno vsakemu človeku, kajti Bog je nadvse usmiljen. Hkrati pa je to klic, naj sami enako usmiljenje izkažemo pomoči potrebnim. Naj vam bratje in sestre te celine kot dobri Samarijani priskočijo na pomoč v duhu bratstva, solidarnosti in spoštovanja do človeškega dostojanstva, to je v duhu, po katerem se je Evropa že odlikovala tekom svoje dolge zgodovine.«
