Splošni: Novinarji.
Da bi novinarji pri opravljanju svojega dela vedno izhajali iz spoštovanja do resnice in iz globokega čuta za etičnost.
    Vloga množičnih medijev se je v zadnjih letih tako razmahnila, da so postali glavni vir informacij o zgodovinskih dogodkih v sodobnem svetu. Rad bi se zahvalil vsem, ki poročate o zgodovini Cerkve z občutkom za pravilen kontekst, v katerem jo je treba brati, namreč kontekst vere. Zgodovinski dogodki skoraj vedno zahtevajo pretanjeno interpretacijo, ki mora včasih upoštevati tudi versko dimenzijo. Cerkveni dogodki gotovo niso nič bolj zapleteni kot politični ali gospodarski dogodki, vsebujejo pa neko posebno značilnost: potekajo po vzorcu, ki ga ne moremo zlahka uvrstiti med »posvetne« kategorije, na katere smo navajeni. Zato jih ni enostavno razložiti in posredovati širši in bolj raznoliki javnosti. Cerkev je brez dvoma človeška in zgodovinska ustanova z vsem, kar to vključuje, vendar njena narava v svojem bistvu ni politična, ampak duhovna. Cerkev je Božje ljudstvo, ki potuje naproti srečanju s Kristusom. Samo iz tega zornega kota je mogoče govoriti o življenju in delovanju Cerkve.
     Cerkev visoko ceni vaše pomembno delo. Vi imate na voljo sredstva, da slišite in ste glasniki pričakovanj in zahtev ljudi, da analizirate in pojasnjujete tekoče dogodke. Vaše delo zahteva skrbno pripravo, tenkočutnost in izkušenost, kot mnogi drugi poklici, vendar zahteva še posebno naravnanost na vse resnično, dobro in lepo in to nam je skupno, kajti Cerkev obstaja zato, da posreduje poosebljeno Resnico, Dobroto in Lepoto.

Papež Frančišek  (Povzeto iz nagovora
predstavnikom množičnih medijev, 16. marca 2016)

Za evangelizacijo: Svetovni dan misijonov.
Da bi svetovni dan misijonov v vseh krščanskih občestvih poživil evangeljsko veselje in zavest odgovornosti za njegovo oznanjevanje.
     »Velika nevarnost sedanjega sveta z njegovo mnogovrstno in neznosno ponudbo potrošnje je samoljubna žalost, ki prihaja iz lagodnega in skopuškega srca, iz bolestnega iskanja površnih užitkov, iz otopele zavesti« .Človeštvo nujno potrebuje odrešenje, ki ga prinaša Kristus. Njegovi učenci so tisti, ki se vedno bolj prepuščajo moči Jezusove ljubezni in jih razvnema gorečnost za Božje kraljestvo in za oznanjanje veselja evangelija. Škofje, ki so v prvi vrsti odgovorni za oznanjevanje, imajo nalogo, da v krajevnih Cerkvah skrbijo za povezanost misijonskih prizadevanj in da prinašajo Kristusa ne le v daljne dežele, temveč tudi na obrobje svojega ozemlja, kjer veliko število revnih čaka na veselo oznanilo.
     V mnogih delih sveta je čutiti pomanjkanje duhovniških in redovniških poklicev. Vzrok za to je dostikrat v odsotnosti nalezljivega apostolskega navdušenja v občestvih, ki brez gorečnosti niso privlačna. Veselje evangelija izhaja iz srečanja s Kristusom in iz solidarnosti z ubogimi. Zato želim spodbuditi župnijska občestva, združenja in skupine, da bi živeli resnično v bratski ljubezni, ki temelji na ljubezni do Jezusa in skrbi za potrebe najbolj zapostavljenih. Kjerkoli je veselje, navdušenje in želja prinašati Kristusa drugim, tam rastejo novi poklici. Med temi poklici ne smemo spregledati laike, poklicane v misijonsko dejavnost. Vloga laičnih vernikov je v Cerkvi in pri širjenju evangelija čedalje bolj priznana in cenjena. »Bog ljubi veselega darovalca« (2Kor 9,7). Naj bo svetovni dan misijonov priložnost, da ponovno zanetimo plamen želje in moralne obveznosti do sodelovanja pri evangelizaciji. Molimo, da bi po Marijini priprošnji Cerkev postala gostoljuben dom, mati vseh narodov in vir prerojenja za naš svet.

Papež Frančišek (Poslanica na svetovni dan misijonov, 8. junija 2014)

Slovenski: MISIJONSKA ZAVEST (Viljem Lovše)
Da bi ostali zvesti v dejavni povezanosti z misijonarji, ki jih podpiramo. 
     Lani sem imel priložnost obiskati naše misijonarje v Malawiju in Zambiji. Tam deluje pet slovenskih misijonarjev jezuitov: Radko Rudež, Janez. Mlakar, Stanko Rozman, Janez Mujdrica in Lojze Podgrajšek. Radko je star 92 let in je vse svoje življenje navdušeno delal kot misijonar. Ko je prišel v Slovenijo na obisk, je vedno vabil mlajše jezuite, naj se mu pridružijo pri delu v Afriki. Ostali štorje so odgovorili na njegov klic. Slovenski misijonarji s pomočjo slovenskih. kanadskih, avstrijskih, avstralskih ter drugih dobrotnikov ogromno storijo za duhovni in materialni razvoj in rast teh afriških ljudstev. Vsi skupaj so zgradili prek sto cerkva, veliko šol in tudi nekaj bolnišnic. V Kasungu v Malawiju je septembra 2015 odprla svoja vrata dijakom srednja šola Lojola za 600 učencev. Že prej so zgradili tudi eno veliko in več manjših osnovnih šol. Iz denarja dobrotnikov dajejo štipendije za revne otroke. Misijonarji računajo na pobudo in potrebe afriških domačinov, potem pa dodajo še oni svoj delež iz naših prispevkov za misijone. Ker so razdalje velike in ceste zelo slabe potrebujejo dobra prevozna sredstva, ki si jih lahko privoščijo tudi zaradi naše podpore. Delo, ki so ga ti naši misijonarji opravili v korist domačinov je res ogromno. Hkrati pa so tudi njih pritegnili v sodelovanje in soustvarjanje. Poleg šol in izobraževanja je trenutno še ena zelo velika potreba: bolezen aidsa in otroci sirote. Misijonarji si močno prizadevajo pomagati tudi na tem področju. Ko domačin zboli, je prvi odziv običajno obup in otrpnitev. Mlad fant kar obleži in čaka, da bo umrl. S programom PAO (Patients and Orphans] pomagajo bolnim, da začnejo sami skrbeti zase in hkrati prispevajo koristen delež tudi vsej vaški skupnosti. Obdelujejo vrtove in pridelujejo zelenjavo. Takšna pomoč domačinom pokaže, da so Bogu Jezusa Kristusa res pomembni in da jih ni zapustil. Pokaže jim, da je vesela novica Jezusa Kristusa vir življenja in moči, še posebej sredi stiske, brezupa in nemoči. Misijonarjem resnično prav pride vsaka denarna in materialna pomoč. Oni jo znajo dobro uporabiti za konkretno dolgoročno in kratkoročno pomoč domačinom. V njihovi roki postane denar sredstvo za ljubezen do bolnih, ubogih in sirot, hkrati pa tudi sredstvo evangelizacije. Vesela novica je vedno konkretna in spreminja življenje. Vsak od teh misijonarjev je resnično hvaležen dobrotnikom in skrbi za dobre stike z njimi. Doživljal sem, kako z njihovo pomočjo, tudi slovenska vera in dobrota obrodita sad v Malawiju in Zambiji. Prve besede, ko smo prišli v skupnost jezuitov so bile besede zahvale Slovencem in jezuitom za vso pomoč in izdatno delo v blagor domačinov. Izrekel jih je afriški jezuit Andrej, ki je postal ravnatelj srednje šole Loyola v Kasungu. Pred odhodom jih je izrekel še enkrat. Za njim jih ponavljam tudi jaz: hvala vam, dragi slovenski bratje in sestre, ki materialno podpirate delo in oznanjevanje naših misijonarjev. Pa ne le v Malawiju in Zambiji, ampak tudi na Madagaskarju in povsod drugod v Afriki in Aziji. Bog, ki vidi v srce, vam je že povrnil. Tudi če v tem življenju ne vidite konkretnih sadov svoje darežljivosti in molitve, ste deležni njunih sadov v vašem srcu in vaših življenjih. Molimo za naše misijonarje in za vse, katerim vaša pomoč spremeni življenje in jim omogoči, da začnejo verovati v moč trpljenja in vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa.