Splošni namen

Da bi ostareli, odrinjeni in tisti, ki nimajo nikogar, tudi v ogromnih mravljiščih velemest našli priložnost za srečanja in medsebojno pomoč.

Papež Frančišek je v homiliji med jutranjo mašo novembra 2013 spregovoril o skrbi za stare ljudi. Danes živimo v času, ko stari ljudje ne štejejo. Grdo je reči, vendar so odvrženi, ker so v nadlego. Stari ljudje so tisti, ki nam prinašajo zgodovino, ki nam prinašajo učenost, ki nam prinašajo vero. So tisti, ki imajo kot dobro staro vino v sebi moč, da nam prinašajo plemenito dediščino. Stari starši so zaklad. V Pismu Hebrejcem beremo, da bi se morali spominjati svojih voditeljev, tistih, ki so nam oznanjali Božjo besedo in posnemati njihovo vero. Starost je pogosto zares lahko tudi grda, saj s seboj prinaša bolezni in podobno. Toda modrost, ki jo imajo naši stari starši, je dediščina, ki jo moramo sprejeti. Narod, ki ne varuje starih staršev, narod, ki ne spoštuje starih staršev, nima prihodnosti, kajti nima spomina, izgubil je spomin. Papež je povabil, da bi pomislili na stare ljudi, na mnoge, ki so po domovih za ostarele, in tudi številne, katere so njihovi domači zapustili. Vsi ti ljudje so zaklad naše družbe.
Molimo za naše dedke in babice, ki so v času preganjanj pogosto imeli junaško vlogo pri posredovanju vere. Četrta zapoved je edina, ki ponuja nekaj v zameno. To je zapoved usmiljenja. Pomeni biti usmiljeni z našimi predniki. Papež Frančišek je sklenil s povabilom, da bi prosili številne stare svetnike, kot so bili Simeon, Ana, Polikarp ali Eleazar, da bi nam izprosili milost varovanja, poslušanja in spoštovanja naših prednikov, naših starih staršev.

Homilije papeža Frančiška

Za evangelizacijo

Da bi semeniščniki in vsi, stopajo na pot posvečenega življenja, imeli modre mentorje, ki živijo evangeljsko veselje in jih bodo znali dobro pripraviti na njihovo poslanstvo.

Resnično veselje ne prihaja od stvari ali od lastnine. Rojeva se iz srečanja, iz odnosov z drugimi, rojeva se iz občutka, da smo sprejeti, razumljeni in ljubljeni in iz tega, da sprejemamo, razumemo in ljubimo. Veselje se rojeva iz zastonjskosti srečanja, ko slišimo, da nam nekdo reče, pa ne nujno z besedami: »Pomemben si mi«. Ko vas Bog pokliče, vam govori: »Pomemben si mi, ljubim te, računam nate.« Jezus tako govori vsakemu od nas in v tem je vir veselja. Pot duhovništva ali redovništva ni v prvi vrsti naša odločitev. Je bolj odgovor na klic, na klic ljubezni. Veselje tega srečanja z njim ne vodi v zapiranje vase, temveč v odpiranje, vodi v služenje v Cerkvi. Ko naletimo na semeniščnika ali novinca, ki je pretirano resen ali preveč žalosten, pomislimo: Nekaj je šlo tukaj narobe. Manjka veselje, ki izhaja iz srečanja z Jezusom. V žalosti ni svetosti ali kot je rekla že sv. Terezija, da je žalosten svetnik bolj žalosten svetnik. Včasih je v ozadju psihološki problem. Lahko pa nezadovoljstvo izvira iz celibata. Zaobljuba čistosti in celibata se ne konča s trenutkom, ko je izrečena, ampak traja...To je potovanje, ki zori in se razvija v pastoralno očetovstvo in pastoralno materinstvo in če duhovnik ni oče svojemu občestvu, postane žalosten in enako redovnica, če ni mati tistim, s katerimi dela. Če hočemo biti veseli pričevalci evangelija, moramo biti pristni in dosledni. Jezus je strogo ošteval hinavce, ki pri sebi mislijo drugače kot govorijo. Mladi ljudje si želijo pristnosti. Nepristnost v duhovniku ali redovnici je zelo odbijajoča. Prvenstvena naloga odraslih, ki skrbijo za formacijo, je v tem, da so najprej sami zgled pristnosti in doslednosti. Ravnajmo tako, kot naroča sv. Frančišek: ves čas oznanjajmo evangelij, če je potrebno, tudi z besedami.

Papež Frančišek
(Povzeto po nagovoru semeniščnikom in novincem 6. jul. 2013)

Slovenski namen                NOVI DUHOVNI POKLICI (Vital Vider)

Da bi tisti, ki jih Bog kliče k posvečenemu življenju, sprejeli Njegovo povabilo.

Pravijo, da Bog veliko več ljudi kliče v duhovniško ali redovniško življenje, kot se jih na Božji klic odzove. Saj je tudi v naravi vedno veliko več semen, kot pa jih skali. Bog je neskončno velikodušno in ljubeče bitje. Trka pa na srca ljudi, ki so tudi velikodušni.
Z Božje strani torej nikoli ne zmanjka klicev na duhovniško ali redovniško pot. Najbrž tudi ni malo kristjanov in kristjank, ki se ne bi kdaj vprašali, ali morda tudi njih vabi Božji glas.
Današnje okolje, današnja miselnost ljudi nikakor ne podpira razmišljanja mladih, da bi se morda odločili za to pot. Lahko pričakujejo veliko nasprotovanj, nerazumevanja, celo posmeha. Obkroženi so in bodo s pogreznjenostjo v tvarno, v splošno uživaštvo, v sebično zaprtost vase, včasih tudi v sovražni odnos.
Morda je pa prav takšno okolje posredno Božje vabilo mlademu človeku, ki bi rad v življenju dosegel kaj velikega in plemenitega, dobrega in trajnega. »Hodi za menoj in naredil te bom za ribiča ljudi!« (prim. Mk 1,17). Saj ne bo deloval sam. Pomagal mu bo tisti, ki je dejal: »Bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (J 16,33).
Pri tako zahtevnem, življenjskem odločanju za duhovniško ah redovniško pot pa očitno vsi, ki slišijo ta klic, potrebujejo veliko Božjega Duha. Mi vsi lahko s svojo molitvijo prosimo Sv. Duha, da podpre čim več mladih, da bodo lahko Dobremu Pastirju izrekli svoj »Da!«