Splošni namen 

Da bi bile v sleherni državi sveta ženske cenje­ne in spoštovane in da bi se prav vrednotil nji hov nenadomestljiv prispevek družbi.

Cerkev priznava nepogrešljivi prispevek, ki ga dajejo družbi ženske, še posebej s svojo tenkočutnostjo in intuicijo v odnosu do soljudi, do šibkih in ranljivih. Pogosto skupaj z duhovniki delijo pastoralne odgovornosti, pomagajo pri spremljanju posameznikov, družin ali skupin in dajejo nove pobude za teološko razmišljanje. Vendar je še treba razširiti prostor za učinkovito žensko navzočnost v Cerkvi. Širjenje tega prostora z odpiranjem novih možnosti in odgovornosti za delo žena tako na cerkvenem kot družbenem in znanstvenem področju pa ne sme biti razlog, da bi pozabili na nenadomestljivo vlogo žene v družini. Znotraj družine je njen delež še vedno bistvenega pomena. Kajti za nas kristjane družina ni zgolj zasebni prostor, temveč predstavlja »domačo Cerkev«, katere zdravje in razcvet pogojuje zdravje in razcvet celotne Cerkve in družbe. Spomnimo se na Božjo Mater, ki v Cerkvi ustvarja nekaj, kar duhovniki, škofje in papež ne morejo. Razmišljajmo o tem, kaj ona v pristno ženskem duhu ustvarja v naših družinah.

Na tem mestu se spontano pojavi vprašanje, kako razširiti prostor ženske navzočnosti na številnih področjih javnega delovanja in obenem posvečati pozornost njeni prednostni vlogi v družini. To je polje razločevanja, ki zahteva poleg razglabljanja o realnem stanju žensk v družbi predvsem gorečo in vztrajno molitev. Kristjanka bo v konkretnih okoliščinah svojega življenja vedno znova iskala načine, kako odgovoriti na Gospodov klic in sicer v pogovoru z Bogom, ki ga osvetljuje njegova Beseda in poživlja milost zakramentov.

Papež Frančišek (povzeto po nagovoru na kongresu
italijanskega ženskega centra, 25. ja. 2015)

Za evangelizacijo

Da bi v družinah, skupnostih in v skupinah molili rožni venec za evangelizacijo in mir.

V priliki o farizeju in cestninarju Jezus opiše dve vrsti molitve, zlagano in pristno. Farizej ponazarja držo, ki ne izraža hvaležnosti Bogu za njegov blagoslov in milost, ampak predvsem samozadovoljstvo. Farizej se čuti opravičenega, čuti, da je njegovo življenje v redu, se s tem ponaša in iz tega podstavka sodi druge. Cestninar na drugi strani ne kopiči besed. Njegova molitev je ponižna, trezna, preveva jo zavest o lasni nevrednosti in lastnih potrebah. Tu je mož, ki je dejansko spoznal, da potrebuje Božje odpuščanje in njegovo milost. Takšna je molitev, ki »predre oblake«, za razliko od farizejeve molitve, ki jo obtežuje napuh.

Ljudje dostikrat sprašujejo, kako naj molijo. Jasno je, da tako kot cestninar: ponižno, pred Bogom. Vsak naj v ponižnosti dovoli, da Gospodov pogled počiva na njem in naj prosi, da bi Božja dobrota prišla na nas. Kako pa naj to storimo v družini? Končno se molitev kaže kot nekaj osebnega in tudi nikoli ne pridemo do pravega časa ali trenutka miru. Vse to je sicer res, vendar je tudi stvar ponižnosti, da kot cestninar spoznamo, da potrebujemo Boga. Vsaka družina potrebuje Boga. Vsi potrebujemo njegovo pomoč, njegovo moč, njegov blagoslov, njegovo milost, njegovo odpuščanje. Še nekaj je potrebno v družini: preprostost. Zmoliti očenaš skupaj pri mizi ni nekaj posebnega, je enostavno. Skupna molitev rožnega venca je zelo lepa in je vir velike moči. Enako molitev drug za drugega. To je tisto, kar družini daje moč: molitev.

Papež Frančišek
(Povzeto iz homilije na dan družine,  27. okt. 2013)

Slovenski namen             MARIJINA SVETIŠČA (Janez Poljanšek)

Da bi radi obiskovali Marijina svetišča, kjer se romarji srečujejo z Bogom, vero in občestvom.

»Bili smo pri Mariji na Brezjah; naredil sem zaobljubo ptujskogorski Materi Božji; v zahvalo smo poromali k Mariji v Novo Štifto; to je naše zaobljubljeno romanje na Šmarno goro; pojdi na Sveto goro in se priporoči Mariji ...« - to so le nekateri izmed mnogih izrazov vernosti in pobožnosti kristjanov na Slovenskem, ki so povezani s češčenjem Marije v njenih svetiščih. Od nekdaj so naši predniki radi romali k Mariji in naša želja je, da bi se to izročilo v pristni obliki ohranjalo še naprej. Marijanska pobožnost daje namreč naši veri tisto materinsko razsežnost, ki jo potrebujemo, da se naše duhovno življenje lahko razvija in raste do tiste topline in nežnosti, ki sta tipični lastnosti materine duše.

Romarji se v Marijinih svetiščih najprej srečujemo z Bogom. Bog je bil središče in temelj Marijinega življenja. Ona je bila vsa prevzeta od Božje ljubezni, bila je polna Njegove milosti. Po njej se je Očetova ljubezen do vseh ljudi razodela na najbolj otipljiv način, v njenem sinu Jezusu. Vse Marijino življenje nam govori o Bogu, saj mu je »najbolj podobna«, kakor radi pravijo pravoslavni kristjani.

Potem se v Marijinih svetiščih srečujemo z vero. Najprej z Marijino vero. »Blagor ji, ki je verovala,« je vzkliknila Elizabeta, ko jo je Marija obiskala. Marija je z zaupanjem sprejela angelovo oznanilo, z veliko vero je izgovorila svoj »zgodi se«. Verjela je, da je pri Bogu vse mogoče. Podobno vero in zaupanje lahko vidimo tudi v romarjih, s katerimi se srečujemo na Marijinih božjih poteh. Koliko hrepenenja, vdanosti, zaupanja in goreče molitve lahko opazimo na obrazih ljudi, mladih in starih, zdravih in bolnih, veselih in preizkušenih, ki, pogosto na kolenih, zró v podobo milostne Matere Božje.

Končno se v Marijinih svetiščih srečujemo tudi z občestvom. Na romanju nismo nikoli sami. S seboj prinesemo vse svoje drage, domače, prijatelje, ki so se nam nekateri morda tudi priporočili v molitev, ko smo šli od doma. Potem pri Mariji prosimo za vse ljudi, posebej za tiste, ki so še posebej potrebni Marijinega ljubečega varstva in priprošnje. Običajno se na romanju srečamo tudi z drugimi verniki, z njimi skupaj molimo in pojemo, obhajamo sv. mašo. To občestvo vernih daje naši molitvi še večjo moč in gorečnost. Blagoslov, ki ga prejmemo v svetišču, nato ponesemo na svoje domove in ljudem, s katerimi se srečujemo po romanju. Vse to gradi občestvo in povezanost.