Splošni: Skrb za stvarstvo
Da bi dobro skrbeli za stvarstvo, ki smo ga prejelii kot zastonjski dar, ga obdelovali in varovali za prihodnje rodove.

1. »Hvaljen, moj Gospod,« je pel sv. Frančišek Asiški. V tej lepi hvalnici nas spominja, da je naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in kot dobra mati, ki nas sprejema v svoje naročje. Ta sestra se pritožuje zaradi zla, ki ga ji povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog. Rastli smo z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji, da nam je dovoljeno njeno ropanje. Nasilje, ki tli v človeškem srcu, ranjenem zaradi greha, se razodeva tudi v bolezenskih znakih, ki jih opažamo v prsti, vodi, zraku in v živih bitjih. Zato je naša izčrpana in opustošena zemlja, ki »skupno zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22), med najbolj zapuščenimi in trpinčenimi. Pozabljamo, da smo mi sami prah zemlje.

67. Mi nismo Bog. Zemlja je bila pred nami in nam je bila zaupana. Četudi je res, da so si včasih kristjani narobe razlagah Pisma, moramo danes odločno zavrniti, da bi iz dejstva, da smo ustvarjeni po Božji podobi in iz poslanstva, da naj si podvržemo zemljo, mogli izpeljati popolno prevlado nad drugimi ustvarjenimi bitji... Vsaka skupnost naj prejema od obilja zemlje, kar potrebuje za lastno preživetje, a je tudi dolžna varovati in zagotavljati trajnost njene rodovitnosti za prihodnje rodove.

Papež  Frančišek
LAUDATO SI, okrožnica o skrbi za skupni dom

Za evangelizacijo: Azija
Da bi se odpirale nove možnosti za dialog in srečevanje med krščansko vero in azijskimi narodi.

Azija je prostrana celina in domovanje najrazličnejših kultur. Zato predstavlja poseben izziv in od Cerkve zahteva veliko prožnosti in ustvarjalnosti pri oznanjevanju evangelija. Papež Frančišek je v pogovoru z azijskimi škofi razmišljal o tem, kaj naj bi bilo izhodišče in kaj bi zanesljivo vodilo v uspešen dialog s posamezniki in kulturnimi izročili Azije. Poudaril je, da moramo v prvi vrsti izhajati iz svoje lastne krščanske identitete. Dialoga ne moremo vzpostaviti iz ničte točke, iz meglenega občutka o samem sebi. Prav tako ni mogoč pristen dialog, če nismo sposobni odpreti razum in srce za iskreno sprejemanje drugega. Z drugimi besedami, če nismo pozorni na vodstvo Svetega Duha.

Oblikovanje lastne identitete in sposobnost empatije pa ni vedno lahko doseči. Grešniki smo in kot taki izpostavljeni skušnjavam sveta. Ena od njih je varljiva svetloba relativizma, ki zatemni sijaj resnice, človeku zamaje tla pod nogami in ga potegne v živi pesek zmedenosti in obupa. Ne gre le za teoretično načelo, temveč za vsakodnevni konkretni relativizem, ki spodjeda našo identiteto. Druga nevarnost, ki ogroža trdnost krščanske identitete, je površna plitkost, zaradi katere se poigravamo z modnimi muhami in se raztresamo s tehničnimi napravicami, namesto da bi se posvečali temu, kar je zares pomembno. Obrobno postane sredstvo pobega. Tretjo skušnjavo pa predstavlja navidezna varnost, ki jo nudijo lahki odgovori in vnaprej izdelane formule. Jezus sam je prihajal v konflikt z ljudmi, ki so se skrivali za zakoni, predpisi in lahkimi odgovori. Imenoval jih je hinavce.

Papež Frančišek
(Povzeto po nagovoru azijskim škofom 17. avgusta 2014)

Slovenski: Ljubezen do narave (Viljem Lovše)
Da bi ljubili in ohranili lepoto narave, ki jo je Bog namenil našemu narodu.

Bog nam je podaril čudovito slovensko naravo. Podaril pa nam je tudi svobodo, da ga v tej lepoti prepoznamo kot darovalca in z njim sodelujemo. Vso lepoto nam podarja zato, da bi se razveselili njegove ljubezni, jo sprejeli in iz nje živeli. Božja nagrada je naša sreča. Mi se na ta dar lahko odzovemo kakor bratec ali pa kakor sestrica iz zgodbe, ki predstavi njun pogovor v maternici. Sestrica je dejala bratcu: »Jaz verjamem, da obstaja življenje po rojstvu«. Bratec je močno protestiral: »Ne, ne, vse, kar je, je tu, to je temen in samoten kraj in nič drugega ne moreva storiti, kot da ostaneva pripeta na to cev, ki naju hrani«. Sestrica je vztrajala: »Mora obstajati še kaj več kot ta temni kraj. Mora obstajati še kaj drugega, neki kraj luči, kjer se lahko svobodno giblješ«. Toda ni ji uspelo prepričati brata. Po kratkem premolku je sestrica obotavljajoče rekla: »Še nekaj drugega moram povedati in bojim se, da ne boš verjel niti tega, toda mislim, da obstaja tudi mati«. Brat se je razjezil: »Mati?« je zavpil. »O čem neki govoriš? Še nikoli nisem videl nobene matere in tudi ti ne. Kdo ti je dal to zamisel? Kot sem ti že rekel, ta kraj je vse, kar imava. Zakaj hočeš vedeti še kaj več? Pravzaprav ni tako slab ta kraj. Imava vse, kar potrebujeva, bodiva torej zadovoljna«. Sestro je bratov odgovor prisilil k molku in nekaj časa si ni upala reči ničesar več. Toda ni se mogla osvoboditi svojih misli, in ker je imela samo brata dvojčka, s katerim je lahko govorila, je končno rekla: »Ne čutiš vsake toliko krčev? Nič kaj prijetni niso in včasih zabolijo«. »Da«, je odvrnil on. »Kaj pa je posebnega v tem?« »Prav,« je rekla sestra, »jaz mislim, da so ti premiki zato, da naju pripravijo na drugi kraj, mnogo lepši od tega, kjer bova videla najino mamo iz oči v oči. Se ti ne zdi čudovito?« Bratec ni nič odgovoril. Vse tisto sestrino neumno govorjenje ga je utrudilo in zdelo se mu je, da je najbolje, da se preprosto ne zmeni zanjo in upa, da ga bo pustila pri miru. Naj nam Bog odpre srce, da bomo za vso podarjeno lepoto odkrivali njegovo ljubeče obličje in zaradi tega med seboj živeli kot bratje in sestre, ki imamo skupnega očeta in mamo.