Avtor: zurob Objavljeno: 3. 04. 2015

Marec 2015

Splošni:
Da bi znanstveniki z raziskovalnim delom iskali največje dobro za celotno človeško osebo.

Zgodilo se je leta 1892. Moški sedemdesetih let je potoval z vlakom. Zatopljen je bil v knjigo v črnem ovitku, poleg njega pa je sedel študent in prav tako bral, očitno neko znanstveno razpravo. Občasno je pogledoval k sosedu in ugotovil, da je črna knjiga v njegovih rokah Sveto pismo.
»Gospod,« je vzkliknil, »kaj še vedno verjamete tem zgodbam?«
»Da. Vendar v tej knjigi niso zgodbe, temveč Božja beseda. Mar ni tako?

»Seveda ni,« se je razvnemal mladi mož. »Morali bi se poučiti o svetovni zgodovini in bi zvedeli, da je že francoska revolucija pred 100 leti razkrila kratkovidnost religije. Samo neuki ljudje še verjamejo, da je Bog ustvaril svet v šestih dneh. Gospod, vi bi se morali poučiti, kako znanstveniki razmišljajo o teh rečeh. Jaz sedaj izstopim, lahko vam pa pošljem nekaj najnujnejšega gradiva, če mi daste svojo vizitko.«
Stari mož je počasi odpel žep na suknjiču in mladeniču izročil svojo vizitko. Na njej je pisalo:
Prof. dr. Louis Pasteur, generalni direktor Znanstvenega inštituta pri Narodni univerzi Francije.
Od Galileja dalje si znanost in vera v očeh javnosti stojita nasproti kot tekmeca, neprestano v vojni za prvo mesto. Kristjani smo poklicani, da delamo za spravo tudi na tem področju, saj vemo, da vera in znanost ne le moreta bivati skupaj, temveč druga drugo podpirata. Če je znanost preveč zaslepljena s tehnično učinkovitostjo in zanemari presežno, ji misel oslabi, morala postane ohlapna in zabriše temeljne človeške vrednote.

Za evangelizacijo:
Da bi vedno priznavali enkratno vlogo žena in njihov prispevek k življenju Cerkve
.

Če pogledamo, kakšno mesto je Jezus dal ženam, še zlasti ob tako osrednjem dogodku kot je vstajenje, postane jasno, da ima Cerkev še dolgo pot pred seboj, preden bodo ženam priznane enake pravice kot moškim. Enake pravice ne pomeni nujno tudi iste dolžnosti, temveč enakovredno ovrednotene odgovornosti. Papež Frančišek v okrožnici Evangelii gaudium pravi takole: »Cerkev priznava nenadomestljiv prispevek, ki ga žene prinašajo družbi po svoji občutljivosti, intuiciji in drugih posebnih sposobnostih, ki jih običajno imajo v večji meri kot možje. V mislih imam, na primer, izrazito skrb za druge, kar dobi svoje posebno, če ne celo izključno mesto v materinstvu. Vedno sem pripravljen priznati, da mnogo žena z duhovniki deli odgovornost pri pastoralnem delu, da pomagajo pri duhovnem vodstvu posameznikov, družin in skupin ter prispevajo nove uvide v teološko misel. Vendar je potrebno še razširiti obseg možnosti za izrazitejšo prisotnost žena v Cerkvi. Kajti vsi vidiki družbenega življenja potrebujejo tudi ženski navdih. Prisotnost žena je treba zagotoviti na delovnih mestih in raznih drugih okoljih, kjer se sprejemajo pomembne odločitve, tako v Cerkvi kot v družbenih strukturah.

Slovenski:
Da bi vsi, ki smo krščeni, posebej pa tisti, ki so se odločili za Bogu posvečeno življenje, uspešno premagovali skušnjave telesnosti in posvetnosti.

Mi smo odnos s stvarmi, z osebami in z Bogom. S tem nam je zagotovljeno animalno, človeško in duhovno življenje. Prav na teh področjih smo skušani. Vse naše mišljenje in delovanje žene strah, kako to življenje ohraniti in ga rešiti pred stalno grožnjo smrti. Strah zase nas zapre v željo, da bi svoje življenje posedovali, namesto da bi ga sprejeli v dar. Stvari, osebe in Bog so tri potrebe življenjskega pomena: lahko jih potešimo na diaboličen ah na sinovski način, tako da krademo ah prejemamo, posedujemo ali delimo z drugimi.
Gre za vedno iste skušnjave: zamenjati odrešenje z zdravjem, Boga z njegovimi (ali bolje našimi) uslugami/občutji, drugega z našo oblastjo nad njim. Na malikih posedovanja, oblasti in videza je zgrajena kultura smrti tega sveta, na katero Bog odgovarja z dajanjem in služenjem v ljubezni in ponižnosti.
Jezus v treh skušnjavah razčlenjeno prikaže Adamov greh, ki je tudi greh Izraela, Cerkve in vsakega izmed nas: ukrasti to, kar je podarjeno. Bog je dar: posedovanje predstavlja protiboga, počelo razkrajanja stvarstva, izvor vsega hudega. Jezus je naredil izbiro Sina: izbral je solidarnost z brati.
V vsakem, tudi redovniškem in duhovniškem, življenju pride do spopada dveh poti odrešenja: njegove, ki vodi v povezovanje z drugimi, in diabolične, ki vodi v to, da se od njih razlikujemo z bogastvom, častjo in nadutostjo. Dana nam je možnost zmage ali padca, glede na to, ah skušnjave živimo z Duhom Sina, ki vse prejema v dar in daruje, ah z duhom starega Adama, ki hoče vse ugrabiti. Pot Boga, ki je ljubezen in delitev, je nasprotna Satanovi, ki je sebičnost in razdor. To notranje nasprotovanje teče skozi srce vsakega izmed nas.
Jezus skušnjave premaga tako, da je poslušen Očetovi Besedi. Razkrinka Satana in mu reče: »Poberi se!« Nas pa kakor Petra, povabi: »Za menoj!« (16,23). On skupaj z nami, če mu dovolimo, bije vsakodnevni boj in nas uči živeti lastno omejenost, tudi tisto skrajno, kot sin in ne kot gospodar. V njem in z močjo njegove besede lahko premagujemo vse skušnjave in hodimo za njim, da bi ga spoznali in vzljubili vsi bratje in sestre, kar jih je Bog ustvaril. Za to ga prosimo.