Podružnica sv. Lovrenca na Velikem Osolniku

Cerkev sv. Lovrenca je bila med in po drugi svetovni vojni skoraj poru­še­na. Ka­ko so v težkih povojnih časih potekala obnovitvena dela, zvemo iz kronike.

Župnik Anton Čopar je ob odhodu leta 1967 zapisal: Na Velikem Osolniku je bi­­la cerkvica sv. Lovrenca popolnoma zapu­šče­na, brez strehe, obok porušen, zidov­je porušeno do oken. Streha na zvoniku je vi­sela po­stra­ni. Razglasili so jo za zlo­čin­ski kraj, ker so tam partizani postrelili 24 domo­brancev, zajetih v Turjaškem gradu. Župnik Franc Gačnik – Velikolaščan je od­ne­sel nekaj kipov v svoj muzej v So­rico, nekaj pa jih je bilo ohranjenih na pod­strešju pri ključarju Milanu. Za te je zvedel Rib­ni­čan Matija Maležič, državni po­slanec. Zbiral je starine, in ko je videl, da je cer­kvica porušena, je neko nedeljo pri­šel na Veliki Osolnik. Spraševal je, kje so kipi iz cerkvice. Ker pri Milanu ni bilo nobenega doma, sosedje pa so mu povedali, kje imajo shranjen ključ, si je vzel pravico, odklenil hišo in v podstrešju pogledal kipe. Izbral si je Mojzesa s tablama deset Božjih zapovedi, ki je bil v cerkvi nad prižnico in sv. Jurija iz stranskega oltarja, ker se je pri njih v Ribnici reklo pri Jurjevih. Ni jih še odnesel, prišel je v Rob in od mene zahteval, naj mu jih prodam ali za­me­njam za druge kipe. Ker sem se upiral in izgovarjal, da nimam pravice, da je vse za­pisano v arhivu, škofija pa ne dovoli prodaje, mi je rekel: Zakaj pa vi cerkvice ne ob­navljate? Zato, ker občina ne dá dovoljenja, sem mu odgovoril. Ste kdaj za do­vo­lje­nje prosili? Sem, že pred pol­tret­jim letom. Bi mi lahko pokazali številko in da­tum vloge? Lahko. Zapisal si je te podatke in rekel: V 14 dneh boste dobili ugodno re­šeno. Vi pa za mene na škofiji poskrbite, da bom odkupil ali za­menjal ta dva kip­ca. Bila sta majhna in že kar meh­ka od črvivosti. Škofijski kancler Vencelj Snoj mi je rekel: S tem ne bova vzne­mir­jala nadškofa, ima dovolj drugih skrbi. Če bo ob­lju­bo izpolnil, mu jih prodaj ali zamenjaj. V zameno je dal dva več­ja kipa sv. Roka in sv. Jožefa, ki ju je dobil na Ko­čevskem. Čez 14 dni je sam pri­ne­sel en izvod ugod­no rešene prošnje, ostale iz­vo­de pa da bom dobil po pošti. Po­ve­dal mi je, da je vpra­šal tajnico: Zakaj niste tako dolgo rešili te prošnje. Odgo­vo­rila je, da ne ve. Zah­teval je, naj jo rešijo v enem tednu. In ker je niso, je zahteval, naj jo rešijo ta­koj, vpričo njega. In zgodilo se je. Imel je oblast. Naročil je, zdaj pa kar takoj zač­­ni­­te z obnovo. Precej dolgo ga ni bilo k nam. Ko je spet prišel, mi je po­vedal, da je bil zaradi tega kaznovan in razrešen ugodnosti, vendar je rekel, da se ne kesa. – Ljudem sem oznanil, ker so bili zelo boječi za delo pri cerkvi, takole: Prej oblast ni dovolila, zdaj pa celo zahteva, naj se cerkvica obnovi v sklopu Tur­ja­škega gradu, ki so ga tudi začeli obnavljati. Kako naj se lotimo? Pot do cerkvice je bila zorana in na njivi je zorela pšenica. Nekaj vaščanov je prišlo. Vprašal sem: Kdo ve, kod je bila pot do cerkvice. Starejši kmet je šel domov, napregel vole in voz in hotel pognati kar po pšenici. Branil sem mu, on je pa kar pognal. Tu je bila pot in po njej bomo vozili in hodili. Začelo se je. Lastnik pšenice nas je tožil, a ni uspel. Oznovci so za grmom opazovali, kdo dela pri cerkvici, a se je vseeno delalo. Po­se­ka­li smo nekaj lesa za ostrešje, nekaj pa za prodajo. Staro opeko bobrovec smo do­bili zastonj v invalidskem domu v Ponikvah. Obnavljali smo udarniško, le nekaj bolj specialnih del smo plačali. Dajal sem jim poguma in odločno povedal, da ne bom trpel, da bi se cerkve podirale, dokler bom jaz upravitelj župnije. Pri no­tranji opremi mi je pomagal Štefan Močnik iz Cerkelj. Naredil je načrt za mizarska dela, izdelal pa je vse mizar Karol Zakrajšek iz Velikega Ločnika. Gačnik je vrnil kipa sv. Lovrenca in Marije za stranski oltar.