Navada je, da na severni zemeljski polobli obhajamo osmino v dneh med 18. in 25. januarjem. Ta dva datuma je leta 1908 predlagal Paul Wattson, ker je to teden med praznikoma sv. Petra in sv. Pavla in ima torej simbolični pomen (po rimskem koledarju so \ tistem času 18. januarja praznovali Sedež apostola Petra, 25. januarja pa je praznik Spreobrnitve apostola Pavla). Gradivo za osmino že dolga leta skupaj pripravljata Papeški svet za edinost in komisija Vera in cerkvena ureditev pri Svetovnem (Ekumenskem) svetu Cerkva. Namenjeno je za čas osmine kot tudi za vse leto, ko naj bi bilo v pomoč in spodbudo za zasebno ali skupno molitev ob drugih ekumenskih srečanjih. Pri njih naj bi izražali tisto stopnjo občestva, ki je že dosežena in molili za polno edinost, ki jo hoče Kristus.

Novembra lani je papež Frančišek v Carigradu obiskal patriarha Bartolomeja I. ob prazniku apostola Andreja, ki je zavetnik carigrajske Cer­kve. Med drugim je povedal: »Spomin na oba apostola - Petra in Andreja - krepi v nas željo, da še naprej hodimo skupaj proti cilju, ko bomo z ljubeznijo in medsebojnim zaupanjem premagali ovire, ki nas delijo. ... Naš iskren in trden namen je, da v poslušnosti volji našega Gospoda Jezusa Kristusa okrepimo napore za dosego polne edinosti med kristjani in še posebej med katoličani in pravoslavnimi. ... Prosi­mo vernike, da se nam pridružijo s skupni prošnji, 'da bi bili vsi eno ..., da bo svet veroval'«.

Z obhajanjem molitvene osmine za edinost se pridružujemo tej iskreni želji in molitvi obeh plemenitih pastirjev, papeža Frančiška in patriarha Bartolomeja I. Gradivo zanjo so pripravili kristjani iz Brazilije, ki nam je bolj znana po športnih dogodkih, manj pa po tem, daje to največja nacionalna katoliška skupnost na svetu, saj šteje ok. 130 milijonov katoličanov. Velik delež imajo tudi protestanti (23% tj. prek 40 milijonov), predvsem binkoštniki in evangeličani.

V letošnji osmini bomo premišljevali odlomek poročila o srečanju Jezusa in Samarijanke pri vodnjaku. Za rdečo nit so izbrane Jezusove besede: »Daj mi piti« (Jn 4,7). Jezus prosi za vodo, ki pogasi telesno žejo, obenem pa daje vodo, ki poteši neizmerno večjo žejo duše po Bogu, po njegovi besedi, sprejetosti in ljubezni, »vodo, ki teče v večno življenje«.

V teh dneh želimo prispevati vsaj kakšen kamenček v dragoceni mozaik edinosti, ki ga skrivnostno gradi in sestavlja Bog - z molitvijo, darovanjem trpljenja, s premišljevanjem ali z dejanji ljubezni. Sveti Duh je prebudil med kristjani to hrepenenje. Sveti Duh bo ta načrt - z našim sodelovanjem - privedel do konca.