Župnijska cerkev Marijinega rojstva v Robu

Iz župnijske kronike:
Kakor že omenjeno, je stala na prostoru, kjer je sedanja župna cerkev, prejšnje čase majhna škocjanska podružnica Naše Ljube Gospe v Robu. Ko se je leta 1789 ustanovila samostojna duhovnija, seveda ni ta majhna cerkvica več zadostovala za bodočo faro in verniki so morali misliti na novo, večjo cerkev. Starejši ljudje v žup­ni­ji še dobro pomnijo, kdaj so zidali sedanjo cerkev, saj med njimi še nekateri ži­ve, ki so nosili malto, kamen za zgradbo cerkve ali opravljali druga težaška dela. Še sedaj živeči Simon Hiti iz Sela je delal pri napravi nove strehe na zvonik, ki je bil krit s skodljami in se je leta 1901 pokril s pločevino, ko se mu je napravilo novo ostrešje. Ljudje so šli z veseljem na delo, ker se je vstreglo njih želji po lastni žup­ni­ji. Dovršena je bila cerkev leta 1845 in dne 24. junija na god sv. Janeza Krst­ni­ka so jo slovesno posvetili presvetli knezoškof Alojzij Wolf, ustano­vitelj ljub­ljan­skega Alojzijevišča. Tako nam pove listina, obešena v zakristiji. Ob tej priliki je bila tudi sv. birma v Robu, in sicer že drugič.

Cerkev je posvečena Rojstvu Marije Device in obhaja torej na mali šmaren, 8. septembra, svoj patrocinij (cerkveno žegnanje). Ima poleg glavnega oltarja, s po­dobo Marije Device in kipom Matere Božje v tronu, še dva stranska oltarja: na mo­ški strani je posvečen sv. Kozmi in Damijanu, na ženski strani pa sv. Križu. Obe ol­tar­ni sliki sta lepi. Vsa stavba je lepo sve­tla in jako prijetna ter napravi na vsake­ga kaj ugoden vtisek. Ker je visoka, zračna in suha, je pravo veselje biti v njej pri službi Božji. Samo na eno reč so pozabili pri sicer pravilni zidavi: na spovednico, ki nima nikjer določenega prostora in se mora zategadelj skrivati za glavnim ol­tar­jem, kakor bi robarski župljani ne hodili k spovedi. Tako bi si lahko mislil tujec, ki ne vgleda v cerkvi najbolj potrebne naprave za kristjane. Cerkvene klopi so lične in kar je glavno pri cerkvenih sedežih, res tako narejene, da človek lahko zložno sedi ali kleči in se mu ni treba še tukaj pokoriti, kar pa je potrebno v marsikaterih cer­kvah, v katerih se­de­ži niso prav narejeni. – Cerkev ima dva izhoda: pri glavnih in stranskih vratih in še poseben vhod v zakristijo. Na prostoru pri stranskih vratih se v veliki noči postavlja Božji grob, ki je prav primeren svojemu namenu. Ondi se lahko postavi tudi še ena spovednica v slučaju, da je več spovednikov in torej lahko trije gospodje spovedujejo: eden v spovednici za oltarjem, drugi v spovednici pri stranskih vratih in tretji v zakristiji. – Pri glavnem vhodu v cerkev je postavljen spo­min na sv. misijon, ki se je obhajal, prav čeden misijonski križ, ki ga je izdelal iz hrastovega lesa podobar Franc Jontez iz Velikih Lašč za 70 K (35 Fl). Ob križu sta v zid pritrjena dva lepa svečnika s svetilnicama iz Samassove tovarne v Ljublja­ni, kjer ob nedeljah in praznikih gori luč na čast Njemu, ki je in se imenuje prava Luč. Na desni strani glavnih vrat drži en vhod na kor in s kora v zvonik, na levi na­s­protni strani pa je vhod v krstilnico, kjer se robarski novorojenčki v kopeli sv. krsta očiščujejo izvirnega greha ter ta­ko k novemu duhovnemu življenju prerode in po­sve­te. Krstne posode: vrček za oblivanje, po­so­dica za sv. krstno olje in za sv. kriz­mo, so nove in snažne. Ravnotako krožnik, na katerega se med oblivanjem no­vo­ro­jen­ca odteka krstna voda. Sakrarij, kamor se po sv. krstu izliva krstna voda, iz­de­lan je v tleh krstilnice. Krstni kamen s kotličkom za vodo je prav primeren in po­krit z lesenim nastavkom, da je voda zavarovana pred prahom in drugimi rečmi. –