Avtor: zurob Objavljeno: 3. 01. 2015

Januar 2015

Splošni:
Da bi pripadniki različnih veroizpovedi skupaj z vsemi ljudmi dobre volje delali za mir.

Skoraj 30 let je že minilo od zgodovinskega dogodka v Asiziju, ko je papež Janez Pavel II. povabil voditelje različnih veroizpovedi k skupni molitvi za mir. Namesto drug nasproti drugemu, so stali drug ob drugem z isto željo v srcu. To srečanje ne bi smelo ostati osamljen dogodek, temveč spodbuda za celotno Cerkev, da bi vztrajala na poti medsebojnega sodelovanja z vsemi ljudmi dobre volje. Danes svet nujno potrebuje tega duha Asizija. Zakaj? Ker mir v svetu ogroža vrsta različnih uničujočih dejavnikov. Ne moremo si malodušno zatiskati oči pred stisko in trpljenjem celih narodov, ki so postali žrtve vojn, izkoriščanja in nečloveške bede. Ne smemo se prepustiti malodušju in občutku nemoči ob bolečini otrok, družin in starcev, ki jih je prizadelo nasilje. Ne smemo dopustiti, da bi terorizem zasužnjil srca posameznikom, ki potem sejejo bolečino in smrt mnogim. Pripadniki različnih veroizpovedi smo dolžni vsak na svoj način in eden za vse, vedno znova vztrajno in glasno zatrjevati, da ne more biti nobenega opravičila za nasilje na verski osnovi. Vera ne more nikoli opravičevati nasilja, v kakršnikoli obliki se že ta pojavi. Mir je mogoče ohranjati, če ljudje različnih prepričanj in kultur sodelujemo in sicer ne toliko v intelektualnih razpravah kot pri skupnem delu za reševanje konkretnih problemov in v nenehnem prizadevanju za strpnost. Mir je potrebno doseči najprej v srcu. Potem bomo znali graditi mostove tudi do drugačnih. Verjamemo, da je mir Božji dar. Zato nas papež ta mesec vabi, naj z njim molimo za Svetega Duha, ki nas bo v ljubezni povezal s pripadniki drugih veroizpovedi v skupni molitvi.

Za evangelizacijo:
Da bi v tem letu posvečenega življenja možje in žene v duhovnih poklicih spet odkrili veselje hoje za Kristusom in da bi se trudili za gorečnost pri služenju ubogim.

Ni naključje, da namen molitve v tem mesecu govori o upanju, saj ga papež Frančišek že vseskozi naslavlja na vse kristjane – da  bi spoznali in zaživeli radost evangelija ter ga prinesli ubogim. Tokrat se obrača na može in žene, ki po zaobljubah živijo posvečeno življenje in imajo v vodstvu Cerkve posebno vlogo. Papež pravi, da so to »osebe, ki lahko prebudijo svet. Posvečeno življenje je preroštvo. Bog nas vabi, naj zapustimo gnezdo in poletimo do zadnjih mej sveta«. Poudaril je, da so posvečene osebe kot »kvas za rast pravičnejših in bolj bratskih odnosov v družbi. So dar Božjemu ljudstvu na njegovi poti.«

V zahodnem svetu ni vedno lahko v srcu ohraniti veselje in upanje. Na eni strani imamo krizo poklicev s starajočimi se skupnostmi in neučinkovitimi oblikami oznanjevanja, na drugi strani pa svet, ki ne kaže, da bi ga zanimalo poslušanje evangeljskega sporočila. Papež, ki je sam redovnik, se dobro zaveda, da posvečeno življenje bledi tako v moči besede kot v dejanjih in pričevanju. Zato prosi, naj molimo, da bi redovniki ponovno odkrili radost služenja in globoke korenine hrepenenja, ki nas je poklicalo v posvečeno življenje. Papež vidi, kako je evangeljsko veselje tesno povezano s služenjem ubogim. V tem molitvenem namenu uporabi besedo gorečnost, kar pomeni globoko željo in predanost. Posnemali naj bi Jezusa, ki je bil sočuten z ubogimi, ker so »kot ovce brez pastirja.« Zato si vzemimo k srcu papeževo prošnjo in molimo zato, da bi Kristusova luč posijala tja, kjer je tema najgostejša in prinesla upanje vsem obupanim.

 

Slovenski:
Da ob obilici duhovnega branja ne bi pozabili, da je prvenstveni vir naše vere in naše duhovnosti Božja beseda, razodeta v Svetem pismu.

Vsak izmed nas svoje življenje oblikuje po besedi, ki jo v srcu sprejme in ji da na razpolago svoje telo, čas in prostor. Vemo, da po besedi lahko postajajo v našem življenju stvarnost resnica, lepota in dobrota, ali pa laž, grdota in hudobija. Duhovni pisatelji nam s svojo besedo pomagajo obroditi dobre sadove in pripravljajo srce za to, da bi se mi odprli Božji besedi. Božja beseda, ki nas ta hip drži v bivanju in nam vse podarja, je bila skozi rodove zapisana skupaj z zgodbami ljudi, ki so doživeli njeno preobražujočo moč. Božjo besedo v prvi vrsti ne beremo zato, da bi jo razumeli in potem ubogali ali upoštevali. V prvi vrsti jo beremo zato, da bi sprejeli Boga, ki je za to besedo, da bi sprejeli njegovo moč in njegovega Duha. Božji Duh nas prav po Njegovi Besedi skozi zgodbe rodov uči pravega odnosa in pravih notranjih drž do Boga, sebe, bližnjih in vseh stvari. Zato smo povabljeni, da Božjo besedo najprej beremo. Beremo jo najprej zato, da bi jo sprejeli, kot Besedo Boga. Bog nam z njo daje svojo moč in svoj odnos do vsega. Besede nam ni treba najprej razumeti, ampak prosimo Božjega Duha, da bi nam dal, da jo sprejmemo in z njo Njega, ki jo izgovarja, danes in tukaj za nas. Po njej želi spremeniti naše življenje in nas preobraža po svoji podobi. Druga drža v katero smo povabljeni pri branju Božje besede je prošnja za spoštovanje do Njega, ki nas izgovarja. Bog nas po vsem stvarstvu in vsem kar je, tudi po svoji besedi, ki jo ta hip beremo, spoštuje in nam je naklonjen, ljubeče skrbi za nas in nas je vesel. Če se prav približujemo njegovi besedi, potem najprej mi prosimo njega, naj nam podari enako spoštljivo držo do njega, kot je On spoštljiv do nas. Prosimo ga, naj nam podari spoštovanje, naklonjenost in dobrohotno veselje do Njega, ki nam govori po Besedi, ki jo bomo brali. Šele če k Božji besedi in branju SP pristopamo s takšno notranjo držo, bo Božja beseda v našem življenju obrodila prave sadove in Bog nas bo lahko spremenil po svoji podobi.